Gluhi imamo pravico do enakopravnega mesta v družbi, intervju z Mladenom Veršičem

Objavljeno: 17. 9. 2015 ob 10:02
Ljubljana – MMC RTV SLO

Gluhoto označujemo kot nevidno invalidnost, a vendar je to ena izmed najtežjih oblik invalidnosti, saj so gluhi še vedno tako v družbi kot v državi pogosto odrinjeni na rob. O tem, kakšen odnos ima družba do gluhih in kakšna bi morala biti njihova vključenost v širše okolje, smo se ob mednarodnem dnevu gluhih, ki se praznuje tretjo soboto v septembru, pogovarjali s predsednikom Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, Mladenom Veršičem.

Zakaj menite, da je gluhota tako težka oblika invalidnosti? Kako številna je skupnost gluhih in naglušnih v Sloveniji?

Med osebe z okvaro sluha štejemo gluhe in naglušne osebe, gluhoslepe osebe in osebe s polževim vsadkom. V Sloveniji je približno 1200 gluhih, 65.000 naglušnih oseb, ki nosijo slušni aparat, malo manj kot 400 oseb s polževim vsadkom in malo manj kot 100 gluhoslepih. Zveza društev gluhih in naglušnih združuje 13 medobčinskih društev iz vse Slovenije, s svojimi programi pa pokriva različne potrebe svojih članov in uporabnikov. Potrebe oseb z okvaro sluha znotraj teh štirih večjih skupin so si zelo različne. Kljub velikim številkam je za mnoge gluhota še vedno velika neznanka. Po eni strani se te osebe ne izpostavljajo toliko, zato se o njih malo ve in govori, po drugi strani pa tudi javnost ni imela toliko posluha za osebe z okvaro sluha. Še danes se vsi gluhi otroci ne morejo učiti v svojem, torej znakovnem jeziku. Še dandanes imajo naglušne osebe velike težave pri vključevanju v družabno življenje, saj jim je dostopnost do informacij in komunikacij velikokrat otežena. Gluhoslepi še zdaj nimajo posebnega programa izobraževanja, da ne omenjamo sistemske pravice urejanja tolmačenja, spremstva in drugih storitev. Resorno ministrstvo je z evalvacijo ugotovilo, da je za gluhe in naglušne v primerjavi z drugimi invalidi najslabše urejeno. To so posledice dolgoletnega zanemarjanja sistemskega urejanja pravic, po drugi strani pa se gluhi in naglušni prav zaradi tega prikrajšanja niso mogli popolnoma opolnomočiti. Nekaterim posameznikom je uspelo prebiti te ovire, a jih je le peščica.

Gluhe in naglušne se pogosto »meče v isti koš«, vendar gre za dve različni obliki oviranosti, ki potrebujeta različno obravnavo. V čem so bistvene razlike med potrebami enih in drugih?

Gluhe osebe so osebe, ki so tako močno izgubile sluh, da za sporazumevanje uporabljajo znakovni jezik. Ta je za gluhe prvi jezik, slovenščina pa je zanje tuji jezik. Država je uzakonila slovenski znakovni jezik leta 2002, leta 2014 pa je Vlada RS razglasila 14. november za dan slovenskega znakovnega jezika. Naglušne osebe imajo lažjo ali težjo izgubo sluha, vendar z uporabo slušnega aparata še vedno lahko uporabljajo govorno komunikacijo. Vendar ta še vedno ni 100-odstotna, saj v hrupnem okolju ne morejo slišati popolnoma vseh besed, zato je pri njih potrebna še dodatna prilagoditev, kot so slušne indukcije zanke v prostoru ali pa sprotno zapisovanje besedila na zaslon ali, kot temu nekateri pravijo, podnapisi ali nadnapisi.

Kako z gluhimi ravna država?

Gluhe osebe imajo status invalida, vendar nimajo priznane nobene invalidnine. Nimajo niti priznane 100-odstotne telesne okvare. Kot že rečeno, je resorno ministrstvo izdelalo evalvacijo in ugotovilo, da je za gluhe in naglušne v Sloveniji v primerjavi z drugimi invalidi najslabše urejeno. Nujno bi se moralo izboljšati izobraževanje gluhih. V Sloveniji so bili za gluhe otroke ustanovljeni trije šolski centri. Ker je bil mnogo let znakovni jezik prepovedan (tudi v teh posebnih šolah za gluhe), se jim je naredila ogromna škoda, ki se še danes ni v celoti popravila. V te šole se vpisuje čedalje manj gluhih otrok, čeprav je teh vsako leto približno enako. Prav tako se gluhi učenci v osnovnih in srednjih šolah ter na fakultetah spoprijemajo z velikimi izzivi, saj jim izobraževalne ustanove še vedno ne omogočajo tolmača v celoti. Žal je moralo priti do tožb in sodb vrhovnega sodišča, da se stvari premikajo na bolje, toda ti koraki so postopni. V zadnjem času se pozitivno premika v osnovnošolskem izobraževanju, vendar naj znova poudarim, da gluhi otroci potrebujejo kakovostne posebne šole za gluhe, saj se v tem okolju razvijata njihov jezik in identiteta. Potrebna bi bila temeljita preobrazba posebnih šol za gluhe, žal pa nimamo posluha ministrstva. Za to so odgovorni ne samo izvajalci izobraževanja, temveč tudi resorno ministrstvo za izobraževanje.

Celoten intervju vam je na voljo na dostopno.si

Podobni prispevki