Vavčerji za zasebno uporabo, ne za javne inštitucije

Leta 2002 je bil sprejet Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, ki opredeljuje pravico gluhih do uporabe slovenskega znakovnega jezika v vseh življenjskih situacijah, kjer jih gluhota ovira pri vključevanju v družbo. Pri izvajanju zakona se zatika pri desetem členu, ki opredeljuje pravico gluhih do uporabe svojega maternega jezika v vseh postopkih pred državnimi organi oziroma izvajalci javne službe. To so na primer zdravstveni domovi in policija ter šole. Izvajalci javne službe so po štirinajstih letih obstoja zakona v večini že seznanjeni s to pravico gluhih, se pa žal še vedno dogaja, da kljub temu, da jih zakon obvezuje k plačilu stroškov tolmača v primerih obravnave gluhih v javni instituciji, plačilo računa tolmačenja zavrnejo. Dogaja se tudi, da izvajalci javne službe napačno tolmačijo zakon, ko mislijo, da naj bi gluha oseba stroške komunikacije v javnem zavodu krila sama, z vavčerjem. Ti so namenjeni zasebni uporabi in prepuščeni lastni presoji gluhe osebe

Podobni prispevki