Božena Němcova: Dvanajst mesecev

Živeli sta polsestri Maruška, ki je bila izredno lepa, in Helena, ki je bila vse prej kot lepa. Helenina mati je bila nanjo zelo jezna, zato jo je večkrat kaznovala in mučila. Maruška je morala delati vse, njena polsestra pa je živela kot gospa.

Nekega dne v januarju je Helena gledala skozi okno in si zaželela vijolic. Maruško je poslala ponje. Maruška je zajokala in rekla: »Kje naj naberem vijolice sredi januarja?« Helena je bila neusmiljena in ji zagrozila, da jo bo nagnala od doma, če ji ne prinese vijolic. Maruška se je odpravila po cesti in ob tem točila solze. Nenadoma je prišla do travnika, sredi katerega je gorel kres. Okoli kresa je bilo dvanajst kamnov, na njih pa je sedelo dvanajst mož. Vsak od njih je predstavljal po en mesec v letu. Na najvišjem kamnu je sedel Januar, ki je prav tedaj vladal. Maruška jim je povedala, zakaj joče. Povedala je, da mora prinesti vijolice, sicer bo morala od doma. Možje so se začudili, da išče vijolice sredi zime, a deklica se jim je zasmilila. V tistem trenutku je januar pomežiknil marcu in nenadoma se je začel topiti sneg okoli njih in na travniku je zraslo na tisoče vijolic. Maruška je hitro nabrala celo naročje cvetlic in odhitela domov.

Mačeha in polsestra nista mogli verjeti, da je Maruška uspešno opravila nalogo. Toda nista je dolgo pustili pri miru. Kmalu si je Helena zaželela sladkih rdečih jagod. Maruški je še zagrozila, da jo bo nagnala od doma, če ji jagod ne prinese.

Maruška je začela neutolažljivo jokati in si mislila: »Kje naj sredi januarja najdem sladke rdeče jagode? To je nemogoče!« Nenadoma je zagledala luč in prišla na travnik, sredi katerega je gorel kres, okoli kresa pa je bilo dvanajst kamnov in na njih dvanajst mož, ki so predstavljali dvanajst mesecev. Januar, ki je vladal, jo je vprašal, kaj počne sama v gozdu na tak mrzel zimski dan. Maruška je v solzah odgovorila, da mora nabrati sladkih rdečih jagod, sicer je bodo nagnali od doma. Januarju se je zasmilila, zato je pomežiknil juniju ter mu izročil žezlo. Vse naokrog je začelo cveteti in zoreti. Nenadoma so pred Maruško začele rasti sladke rdeče jagode. Takoj jih je nabrala polno košarico in zadovoljna odhitela domov. Toda zadovoljstvo ponovno ni trajalo dolgo, saj si je tokrat Helena sredi januarja zaželela jabolko. Naročila ji je, naj ji ga prinese, sicer bo morala od doma.

Maruška je objokana hodila po cesti, ko se je ponovno pred njo pojavilo 12 mož, ki so predstavljali mesece v letu. Ponovno se jim je zasmilila in Januar je predal vladanje septembru in naenkrat so pred Maruško na jablani začela zoreti debela rdeča jabolka. Maruška jih je nabrala in hitro tekla domov, med potjo pa sta ji dve jabolki padli. Polsestra ni mogla verjeti svojim očem. Vprašala je Maruško: »Si že ti pojedla kakšno jabolko na poti domov?« Maruška ji je odgovorila: »Nisem. Tekla sem domov in tukaj so vsa jabolka zate.« Helena ni več zaupala Maruški, zato se je odločila, da bo sama odkrila, kje je polsestra uspela dobiti jabolka sredi zime.

Odpravila se je na pot, hodila je in hodila, noč pa je postajala vedno hladnejša. Bila je bila utrujena od poti, zato se je ustavila, da bi se spočila. Zaspala je in umrla od mraza. Ker se ni vrnila, se je – v upanju, da jo najde – na pot odpravila še njena mati. Tudi njo sta zajela hud mraz in sneženje. Postala je grozno utrujena in brez moči. Zaspala je in v mrazu umrla.

Maruška je čakala in čakala, da se polsestra in mačeha vrneta, naposled pa je le ugotovila, da je bil mesec  januar do njiju neusmiljen.

Podobni prispevki