Pravljica: Snežna kraljica

Snežna kraljica

Avtor: Hans Christian Andersen

Čarovnik je bil nekega dne čudno razpoložen in je izumil čarobno ogledalo. Ko bi se kdo pogledal vanj, bi okoli sebe in v sebi opazil le slabe stvari, srce pa bi mu okamenelo in postalo hladno kot led. Čarovnik je bil zelo zadovoljen s svojim izumom in se je glasno smejal toliko časa, da mu je ogledalo padlo iz rok ter se razbilo na tisoče koščkov, ki so se raztresli po vsem svetu.

Na drugi strani sveta sta ob oknu sedela Gerda in Kaj ter opazovala prve snežinke. Bila sta neločljiva prijatelja in nekateri so mislili, da sta brat in sestra. Kaj je bil najbolj pozoren fant, kar jih je videl svet, Gerda pa je bila ena najbolj pogumnih deklic, kar jih je živelo v tistem času.

Med opazovanjem snežink je Kaju v oko padel košček čarovnikovega ogledala, in deček se je počasi začel spreminjati. Postal je nesramen in se ni več hotel družiti z Gerdo, saj jo je imel za neumno. Gerda je bila zaradi tega žalostna in ni mogla razumeti, kaj se je zgodilo z njim.

Nekega dne se je v zasneženo mesto na diamantnih saneh, ki jih je vlekel jelen, pripeljala neznana ženska. Oblečena je bila v moder krznen plašč, na glavi pa je imela ledeno tiaro. Ustavila se je pred Kajem, ki je sedel na svojih saneh, ter ga odpeljala s seboj. Potovala sta vedno hitreje in tudi snežilo je vedo močneje. Nastal je pravi snežni metež in bilo je prepozno, da bi se Kaj osvobodil ter se vrnil v domači kraj. Snežna kraljica ga je vzela s seboj. Njegovo srce je postalo ledeno in brez čustev, pozabil pa je tudi na družino in prijatelje.

Gerda je zaman čakala, da bi se ji Kaj pridruži pri igri. Minila je zima, prišla je pomlad, za njim pa ni bilo nobene sledi. Tudi njegova starša nista vedela, kam je odšel. Deklica se je vsak dan spraševala, kako je lahko izginil. Bolj kot vse na svetu si je želela igrati se z njim.

Bližalo se je poletje in Gerda je odšla k reki ter jo prosila, naj ji vrne prijatelja. Sedla je v majhen čoln in voda jo je odnesla. Po nekaj dneh je prispela do samotne koče, obdane s cvetjem. Lastnica jo je prijazno sprejela in ji ponudila najslajše češnje in jagode ter ostale okusne jedi. Gerda je pri njej ostala nekaj časa, saj je pozabila, zakaj je odšla na pot. Ko pa je zagledala vrtnico, se je spomnila na Kaja in se ga znova odpravila iskat.

Ko je že dolgo hodila po temnem gozdu, je zaslišala petje ptic. Pele so o dečku, ki se je izgubil v gozdu in zatočišče našel v bližnjem dvorcu. Pomislila je, da ptice morda pojejo o Kaju. Ko je prispela do dvorca, je ugotovila, da v njem živita le princ in princesa, Kaja pa tam ni bilo. Dvorjana sta bila zelo prijazna in jo povabila, naj ostane pri njiju. Ostala je in jima povedala svojo žalostno zgodbo. Da bi lažje našla prijatelja, sta ji podarila zlato kočijo, tople škornje in muf.

Na poti so jo napadli razbojniki, ji vzeli kočijo, jo zvezali ter odpeljali v svoje skrivališče. Tam je srečala osamljeno malo razbojnico, s katero sta postali prijateljici. Ko ji je Gerda povedala svojo žalostno zgodbo, ji je deklica podarila severnega jelena, ji vrnila škornje in ji pomagala pobegniti. Pomislila je na snežno kraljico in Gerdi svetovala, naj se z jelenom odpravita proti Laponski. Jelen je pot poznal, saj je bil tam njegov dom.

Gerda je zajahala jelena in se odpravila na pot. Po dolgem času je prispela do Laponske, kjer je od utrujenosti padla pred šotor stare ženske. Ta ji je priskočila na pomoč, jo ogrela in jo nahranila. Jelen ji je povedal zgodbo namesto Gerde, saj je bila deklica preveč utrujena, da bi lahko govorila. Starka ji povedala, da je Kaj živ, a uročen. Ker pa je njuna ljubezen čista, ga lahko reši tako, da odide na kraljičin dvorec, kjer je severni sij najmočnejši.

Deklica se je v upanju, da bo rešila prijatelja, nemudoma odpravila na pot. Po dolgi ježi sta z jelenom prispela na cilj in tam zagledala veliki ledeni dvorec snežne kraljice. Gerda je vstopila v dvorec in poskušala priklicati Kaja, toda deček se ni odzval. V obupu je pomislila, da je čas, da ga preneha iskati. Takrat pa ga je opazila na koncu velike dvorane. Bil je moder od mraza in zrl je v prazno. Iz ledu je sestavljal različne besede, le besede večnost, ki bi ga rešila uroka, ni mogel sestaviti. Gerda je hitro stekla k njemu in ga močno objela. Pričela je jokati in njene solze so počasi topile njegovo ledeno srce. Tudi Kaja so oblile solze in jokal je tako dolgo, da so iz njegovega očesa izmile stekleni drobec. Prepoznal je Gerdo, v istem trenutku pa so se ledene ploščice zvrstile v besedo večnost in urok je bil premagan. Odšla sta domov, kjer sta živela v sreči in prijateljstvu.

Podobni prispevki