Vpliv hrupa na sluh in na počutje

Uvod

V Sloveniji nimamo prave ocene o tem, koliko delavcev je izpostavljenih škodljivemu hrupu. Inšpektorji za delo le izjemoma ugotavljajo prekoračevanja izpostavljenosti nevarnemu hrupu. Tudi specialisti medicine dela praviloma ne odkrivajo poklicne naglušnosti. Gre za lažno informacijo, ki kaže, da problemov hrupa v Sloveniji ni. Posledice izpostavljenosti se že in se bodo v bodoče kazale v poklicni naglušnosti, edini poklicni bolezni, ki je 100-odstotno preprečljiva. Priznavanje te pa bo slej ko prej vodila do odškodninskih zahtevkov za poklicno naglušnost. (V ZDA je bilo npr. v letu 1999–2000 izplačanih kar 6745 odškodnin zaradi okvare sluha. Skupaj je bilo za to porabljenih 40 milijonov dolarjev, od tega 9 milijonov za stroške zdravljenja.) Čeprav je pravilnik o seznamu poklicnih bolezni izšel avgusta leta 2003, v Sloveniji namreč še vedno sistematično ne odkrivamo poklicnih bolezni, niti nimamo registra poklicnih bolezni. Sistem je zastavljen tako, da poklicnih bolezni, za katerimi je v zadnjih 15 letih po oceni v Sloveniji zbolelo kakih 20.000 delavcev, tudi ni mogoče odkrivati oz. priznavati.

NAZAJ

Škodljivi vplivi hrupa

Človek je vsakodnevno izpostavljen hrupu. Hrup vpliva tako na izgubo sluha (avralni učinki) kot tudi na organizem v celoti (ekstraavralni učinki). Hrup dovolj visoke jakosti in trajanja okvari notranje uho in povzroča začasno ali trajno okvaro sluha v katerikoli starosti. Tako evropski kriteriji kot tudi kriteriji ameriške Agencija za zdravje in varnost pri delu postavljajo mejo povprečne 8-urne izpostavljenosti hrupu na 85 dB(A). Meja 85 dB(A) predstavlja kompromis med potrebo po zaščiti posebej občutljivih delavcev in tehnološko-finančnimi zmožnostmi industrije, to pomeni, da je izpostavljenost hrupu pod 85 db(A) tudi že lahko škodljiva za človeka. Naglušnost zaradi hrupa lahko pospeši ali poglobi istočasna izpostavljenost vibracijam, infrazvoku, industrijskim kemikalijam (kot npr. težkim kovinam, organskim topilom, dušljivcem), jemanje t.i. ototoksičnih zdravil (tj. zdravil, ki so škodljiva za sluh), dedna obremenjenost in starost. Naglušnost zaradi izpostavljenosti hrupu je izrazito individualna. Nekateri ljudje lahko prenašajo hrup visoke jakosti dlje časa brez kakršnihkoli posledic, medtem ko drugi, ki so izpostavljeni enakemu hrupu v istem okolju, lahko sluh hitro izgubljajo. Poškodbo sluha zaradi hrupa prepoznamo in spremljamo s pomočjo tonskega pražnega avdiograma (ADG), ki nam grafično prikaže odvisnost občutljivosti ušesa od frekvence zvoka in s tem tudi stopnjo in vrsto naglušnosti (zaznavna, prevodna in mešana).

Vpliv hrupa na okvaro sluha – avralni učinki hrupa

Posledica teh učinkov je lahko poklicna bolezen, ki je v pravilniku o seznamu poklicnih bolezni navedena pod zaporedno številko 35: okvare sluha zaradi hrupa. Te okvare so: Akutna poškodba sluha zaradi hrupa
Nastane takoj zaradi izpostavljenosti nenadnemu zelo visokemu hrupu (več kot 120 dB nekaj minut ali več kot 135 dB nekaj trenutkov). Posledica take izpostavljenosti je zaznavna ali mešana naglušnost, večinoma enostranska, delno povratna po prenehanju izpostavljenosti. Prvi znak izpostavljenosti večjemu hrupu je šumenje in/ali piskanje v ušesih. Trajni znak izpostavljenosti visokemu hrupu je trajna naglušnost in trajno šumenje ali piskanje v ušesih. Poškodba bobniča, srednjega ali notranjega ušesa
Nastane zaradi izpostavljenosti nenadnemu zelo visokemu hrupu (več kot 120 dB nekaj minut ali več kot 135 dB nekaj trenutkov). Pride do raztrganine bobniča, poškodbe slušnih koščic ali pa mehanske okvare notranjega ušesa. Posledica je prevodna ali mešana naglušnost. Kronična naglušnost zaradi hrupa
Je najpogostejša poklicna naglušnost. Nastane, če smo dlje časa, najmanj 3 leta, običajno pa 6 do 10 let izpostavljeni osem ur dnevno hrupu 85 dB(A) (predpisani mejni hrup), izjemoma 75 dB(A)! Začetne spremembe na ADG se pokažejo pri visokih frekvencah (pri 6 ali 4 kHz) skoraj enako na obeh ušesih, nato so postopoma prizadete še druge frekvence. Delavec sprva pri pogovoru nima subjektivnih težav, ker nastaja naglušnost počasi in postopoma, nato ne sliši visokih tonov in šele pozno opazi, da postaja naglušen. Okvara sluha je zaznavna, trajna, po prenehanju izpostavljenosti hrupu ne napreduje. Za kronično naglušnost ni zdravila, zato so bistveni in edini učinkoviti ukrepi varovanja sluha pri delu, za kar obstajajo učinkovita varovalna sredstva.

NAZAJ

Vpliv hrupa na organizem v celoti – ekstraavralni učinki hrupa

Hrup ne povzroča le okvar sluha, ampak tudi druge škodljive učinke na človeški organizem. Govorimo o tako imenovanih ekstraavralnih učinkih hrupa, ki se lahko pojavijo že pri nižjih ravneh hrupa kot okvare sluha (30 -70 dB). Dosedanje raziskave kažejo zadosten dokaz o vzročni povezavi med poklicno izpostavljenostjo hrupu (70 dB) in razvojem povišanega krvnega tlaka ter ishemičnimi boleznimi srca, medtem ko obstajajo le omejeni dokazi o vplivu hrupa na pojav različnih bolezni presnove, kot je iztirjen metabolizem maščob, sladkorjev in hormonov stresa. Hrup lahko povzroča tudi motnje sporazumevanja in kvalitativne motnje spanja (prebujanje, plitkejše spanje), utrujenost, motnje koncentracije in pozornosti ter povzroča zmanjšano delovno učinkovitost. Nekatere raziskave opisujejo tudi možen škodljivi učinek hrupa na razvoj bolezni dihal (kronični bronhitis, bronhialna astma), prebavil (vnetje sluznice želodca, rana na želodcu), imunski sistem in duševne motnje.

Vpliv hrupa na počutje

Razpoložljivost delavcev je opredeljena kot njihovo doživetje možnosti opravljanja svojega dela v skladu s pričakovanji.
Preobremenjenost je posameznikovo doživetje, ki je posledica nezmožnosti obvladovati svoje delo. Nekateri to imenujejo stres. Proučevali smo razpoložljivost in običajno počutje neindustrijskih delavcev. V študijo je bilo zajetih 394 delavcev, od tega je bilo 112 moških in 282 žensk. Opravljajo različna dela s področja storitvenih dejavnosti, v glavnem so to administrativna dela. Analiza počutja je pokazala bistvene razlike v deležu preobremenjenih delavcev v različnih skupinah delovnih mest. Osnovna vsebina dela je bila približno primerljiva, bistveno pa so se delovna mesta razlikovala po tem, ali se opravljajo dela v pisarni zaprtega tipa ali v pisarni oceanskega tipa. Pisarne oceanskega tipa so odprti delovni prostori, v katerih večje število delavcev opravlja dela, ki med seboj niso nujno vsebinsko povezana. Rezultati naše študije so pokazali bistveno večji delež preobremenjenih delavcev v skupinah delavnih mest, kjer je delo v odprtih delovnih prostorih v oceanskem tipu pisarn. Bistveno ugodnejše počutje je bilo v klasičnih pisarnah zaprtega tipa, kljub temu da so delavci opravljali zahtevna delo. Delež preobremenjenih delavcev v oceanskem tipu delovnih prostorov je bil od 18 do 45%. Delež preobremenjenih delavcev je rasel z zahtevnostjo dela. Bolj zahtevna dela so delavci opravljali, večji je bil delež preobremenjenih delavcev. Pri preobremenjenih delavcih se je dvignila raven utrujenosti, narasla je naveličanost, želja po umiku iz delovne situacije, delavci pa so se ocenjevali kot preobremenjene, manj učinkovite za reševanje problemov. Njihovo počutje je bilo v intervalu znakov preobremenjenosti, ki zahteva intervencijo. Doživetja nižje razpoložljivosti so bila posledica motenj telefonov, računalnikov in hrupa, ki ga povzročajo sodelavci s svojim delom in s svojo prisotnostjo. V pisarnah zaprtega tipa je bilo počutje izjemno ugodno in je bilo v intervalu ugodnega počutja brez znakov preobremenjenosti.

NAZAJ