Znakovni jezik

Kaj je znakovni jezik? Zakon (ZUSZJ, 2002) opredeljuje slovenski znakovni jezik kot vizualno-znakovni sistem z določeno postavitvijo, lego, usmerjenostjo in gibom rok in prstov ter mimiko obraza.

Znakovni jezik gluhih temelji na uporabi rok, mimike obraza, oči in ustnic ter gibanju telesa. Prstna abeceda se lahko uporablja z znakovnim jezikom. Znakovni jezik je za gluhe jezik sporazumevanja. V njem se lahko izražajo ob tem pa posamezni gluhi osebi lahko omogoča optimalni razvoj. Znakovni jezik nima enake slovnice kot govorni jezik na istem geografskem področju, saj je znakovni jezik neodvisen od govornega in se razvija znotraj skupnosti gluhih.

Način izbire sporazumevanja močno vpliva na kulturo in jezik gluhe skupnosti in posameznika znotraj te skupnosti. Pri gluhoti lahko govorimo o dveh kulturah oz. dveh jezikih. 

Vpliv na znakovne jezike po vsem svetu beležimo v 18. stoletju, ko se je ustanovila prva šola za gluhe. In ravno zaradi vpliva iz tujine, je korake v tej smeri naredila tudi Slovenija. Literature o slovenskem znakovnem jeziku je zelo malo. Na razpolago so predvsem slovarji, kjer so posamezne besede pokazane v kretnji, ni pa govora o jezikovnih značilnostih znakovnega jezika gluhih v Sloveniji. Jezik kretenj je neraziskan, premalo poznan in ga je zato težko učiti. Znakovni jezik gluhih je šibak pri prenosu informacij oz. znanja, informacijska vrednost je nizka, predvsem pa bi bila potrebna standardizacija jezika. Poudariti je potrebno, da slovenski znakovni jezik ni enak v primerjavi z drugimi znakovnimi jeziki. Vsak znakovni jezik gluhih po svetu je jezik zase, razlike se vidijo že znotraj iste države

Velika prelomnica v odnosu do znakovnega jezika je bil mednarodni posvet  leta 1986 v Portorožu, o problematiki komunikacije in organiziranju gluhih in naglušnih. Gluhi so zahtevali totalno komunikacijo kot metodo poučevanja gluhih otrok, ki so izbrali znakovni jezik kot svoj jezik sporazumevanja. Poleg sklepov in priporočil se poudarja nov odnos do znakovnega jezika. Velik poudarek je bil pri  sprejemanju filozofije totalne komunikacije kot strokovno znanstveni dosežek na področju rehabilitacije gluhih. S tem se je poudarjal socialni in pedagoški vidik uporabe znakovnega jezika. Ob tem se enakovredno zahteva brezhibna pismenost za večjo dostopnost in bolj neodvisno življenje. Poleg govorne in slušne rehabilitacije, kjer se najbolj izkoristijo ostanki sluha, se postavlja »jezik znakov in gest« v enakopravni položaj z govornim jezikom večine. Nobenih dokazov ni, da bi osvajanje znakovnega oviralo učenje oralnega jezika; prav nasprotno, spodbuja ga.

Vsemu temu so sledili pritiski in poizkusi povečevanja vloge znakovnega jezika v primerjavi z jezikom večine. Začeli so se prvi koraki v smeri priznavanja znakovnega jezik gluhih, ob tem pa tudi pravica gluhih do tolmača. Vzporedno s tem so se začeli prvi projekti dela na razvoju znakovnega jezika gluhih. Večinoma so to delali otroci gluhih staršev, v sodelovanju s takratnimi tolmači in posameznimi gluhimi osebami. Ker je bilo pri vseh prisotno šibko strokovno in teoretično znanje jezika, so bile vse aktivnosti usmerjene v produkcijo slovarjev. Na začetku so bili to v obliki priročnika za učenje kretalnega jezika Govorica rok 1 in Govorica rok 2, ki sta podprti z video tehnologijo. Priročnika sta bila dobrodošla novost in prvi pravi argumenti o jeziku gluhih kot enakovrednem jeziku večine. Kasneje sta izšli še dve zgoščenki, ki sta ju izdali Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije in Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, prav tako v obliki slovarjev za učenje znakovnega jezika. Tudi poučevanje slovenskega znakovnega jezika v obliki tečajev je prispevalo k ozaveščanju javnosti o znakovnem jeziku gluhih kot jeziku.

Vsekakor tolmači in uporabniki utemeljujejo jezikovne značilnosti slovenskega znakovnega jezika gluhih v določenih elementih jezika, vendar na tem področju ni bilo širšega, poglobljenega in strokovnega raziskovanja.

Ponoven poizkus se je začel leta 2003, na Zvezi društev gluhih in naglušnih, ko se je začelo usposabljanje gluhih oseb za poučevanje tečajev znakovnega jezika. Pokazala se je neenotnost pri razumevanju znakovnega jezika gluhih. Pokazala se je neenotnost pri učenju kretenj na področju jezikovnih prvin znakovnega jezika gluhih. Usposabljanje za poučevanje kretenj se je spremenilo v zapisovanja slovničnih pravil slovenskega znakovnega jezika gluhih. Prisotnih je bilo večje število gluhih uporabnikov znakovnega jezika iz različnih koncev Slovenije, prisotni so bili tolmači in strokovnjakinja jezikoslovja, predvsem za področje pisanja slovarjev. Po več kot enem letu, se je zapisal osnutek Slovničnih pravil slovenskega znakovnega jezika. Ta pravila še niso dosegla širši krog uporabnikov in strokovnjakov za širšo in javno diskusijo.

Na podlagi pobude Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije in Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik, je leta 1996 Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve imenovalo komisijo za pripravo projekta Pravica gluhih do tolmača. S tem korakom in vsemi vmesnimi aktivnostmi se je leta 2002 sprejel Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika. S tem zakonom znakovni jezik gluhih dobiva drugačno vlogo. Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika opredeljuje slovenski znakovni jezik kot vizualno-znakovni sistem z določeno postavitvijo, lego, usmerjenostjo in gibom rok in prstov ter mimiko obraza. V splošnih določbah zakon določa pravico gluhih oseb uporabljati slovenski znakovni jezik in pravico gluhih oseb do informiranja v njim prilagojenih tehnikah ter obseg in način uveljavljanja pravice do tolmača za znakovni jezik pri enakovrednem vključevanju gluhih oseb v življenjsko in delovno okolje. Znakovni jezik je opredeljen kot jezik sporazumevanja oseb oziroma naravno sredstvo za sporazumevanje gluhih oseb. Gluha oseba je po zakonu tista oseba, ki je povsem brez sluha oz. oseba, ki zaradi oteškočenega sporazumevanja uporablja znakovni jezik kot svoj naravni jezik. Vsa ta določila opredeljujejo znakovni jezik kot jezik enakovreden besednem jeziku večine, čeprav ni izdelana standardizacija SZJ. Standardizacija znakovnega jezika pripomore v procesu izobraževanja in ima poleg socialnega vidika sporazumevanja tudi enakovredno težo pri prenosu znanja in informacij.

Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije s svojimi društvi širom Slovenije, Združenjem tolmačev za slovenski znakovni jezik in Svetom vlade RS za znakovni jezik nosijo odgovornost zaščite in osveščanja javnosti o pomenu znakovnega jezika gluhih. Znakovni jezik gluhih je v tesni povezavi s kulturo gluhih. Zakon o uporabi SZJ odpira vrata v marsikatero javno ustanovo in gluhe osebe, ki vstopajo v stik z javnostjo z uporabo svojega jezika, so nosilci tega sporočila.

Z uveljavitvijo Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika, je Vlada Republike Slovenije ustanovila Svet Vlade Republike Slovenije za slovenski znakovni jezik. Naloga sveta je skrb za spremljanje razvoja slovenskega znakovnega jezika, za njegovo uveljavljanje in enakopravnost. Uporaba znakovnega jezika je pravica gluhega v postopkih pred državnimi organi, organi lokalnih skupnosti, izvajalci javnih služb, v vseh drugih življenjskih situacijah, kjer je gluhota ovira za zadovoljevanje človekovih potreb. Zato je pomembno, da je javnost seznanjena s pravicami gluhih ter da je potrebno to upoštevati na vseh področjih življenja in dela.  Svet Vlade sestavljajo strokovnjaki s področja gluhote, tolmači, uporabniki, predstavniki ministrstev in drugi. To je najvišje telo v Republiki Sloveniji, ki spremlja delo na področjih, ki jih predvideva ZUSZJ ter svetuje Vladi R. Slovenije pri njenih odločitvah. To so organi, ki lahko v največji meri vplivajo na zakonodajno vejo oblasti ter osveščajo in seznanjajo organe in institucije z vsebino zakona.